Telefon računovodstvo 05 7000 313
 

100. obletnica smrti Antona Globočnika

anton_globonik

Anton Globočnik Plemeniti Sorodolski

(1825 – 1912)

 

Antona Globočnika je časnik Dom in svet ob njegovi smrti leta 1912 označil kot osebo,okoli katere se vije precejšen kos slovenske kulturne in politične zgodovine”, Slovenski pravnik pa ga je opisal kot ”odličnega moža ne le po stopnji, temveč tudi po svojem značaju in mnogih zaslugah.”

Anton Globočnik izvira iz gospodarsko zelo uspešne fužinarske rodbine Globočnikov iz Železnikov. V letih od 1844 – 1848 se je v času študija prava na Dunaju priključil slovenskemu narodnemu gibanju. Aktivno je sodeloval pri snovanju slovenskega narodnega programa, pri ustanavljanju društva Slovenija in razpravah o pravicah narodov na shodu avstrijskih Slovanov v Pragi konec maja 1848. Skupaj s Petrom Kozlerjem je na podlagi barv kranjskega deželnega grba določil barve, ki so pozneje postale barve slovenske zastave.

Po študiju na Dunaju je Anton Globočnik opravljal službo upravnega uradnika. Najbolj plodovito in poznano je bilo njegovo delovanje v Postojni, kjer je bil od leta 1863 – 1885 okrajni glavar. Njegove zasluge so vidne predvsem na področju šolstva in intenzivnega urejanja Postojnske jame in njene okolice. Kot okrajnemu glavarju mu je pripadlo mesto predsednika Jamske komisije, v okviru katere je začel z intenzivnim urejanjem jame in spodbujanjem jamskega turizma. Leta 1864 je dal jamo prvič razsvetliti s petrolejkami in lučmi s solarnimi oljenkami. Na njegovo pobudo so v jami urejali pešpoti in vhod zaprli z mogočnimi kovanimi železnimi vrati. Začeli so z živahno propagando jamskega turizma. Zardi naporne in dolge poti skozi jamo, je Globočnik prišel na idejo, da bi skozi jamo speljali jamsko železnico. Tako se je leta 1872 dogodilo odprtje ene prvih jamskih železnic na svetu. Dal pa je urediti tudi park pred jamo z drevoredom, da bi bil dostop lažji. Ko se je v svetu začela širiti električna napeljava, je takoj začel snovati načrte za električno razsvetljavo jame. Leta 1884 je bila instalacija končana, s čimer je bila postavljena prva električna napeljava na Kranjskem in prva na svetu v podzemlju.

Globočnik je tudi močno podpiral razvoj šolstva in spodbujal narodno prebujanje. Po njegovih pobudah je bilo v postojnskem okrajnem glavarstvu ustanovljenih več šol. Zaradi vseh teh zaslug, ga je kraj po odhodu na drugo delovno mesto postojnska občina izvolila za častnega občana.

Poleg službenih dejavnosti je Globočnik pisal razprave s področja prava in zgodovine, med katerimi izstopajo predvsem zgodovinska kronika Železnikov, raziskave kranjskih plemičev in študije s področja numizmatike. Sad njegovih dolgoletnih numizmatičnih študij je knjiga, v kateri podaja pregled avstro-ogrskega denarja in novcev od srednjega veka do vpeljave kron. Za svoje obsežno znanstveno delo, ki se mu je posvečal do visoke starosti je bil leta 1894 odlikovan z veliko zlato medaljo, okrašeno s cesarjevo podobo in njegovim geslom.

Bil je dejaven član Kranjskega zgodovinskega društva, ki mu je nekaj časa tudi predsedoval. Z organizacijo številnih aktivnosti si je zaslužil naziv častnega člana. Leta 1890, ko je Globočnik vstopil v pokoj, mu je cesar v priznanje zvestega in zglednega službovanja podelil plemstvo. Po reki Selški Sori, ki teče skozi Globočnikov rojstni kraj,  si je izbral ime Sorodolski.

Leta 1891 ga je katoliška narodna stranka izvolila za poslanca gorenjskih in notranjskih mest in trgov v državni zbor na Dunaju, kjer je opravljal svojo funkcijo do leta 1896. Živel je pri svojem sinu Vladimirju Globočniku na Dunaju. Umrl je leta 1912, star 87 let. Njegovi posmrtni ostanki so bili preneseni v Postojno, kjer je pokopan skupaj s svojo ženo Nino in dvema otrokoma Emilijo in Rudolfom. Pogreb v Postojni je bil slovesen, udeležilo se ga je veliko število ljudi, kar priča o tem, kako priljubljen je bil med Postojnčani. Časopis Slovenec je poročal: ”…Vrsta pogrebcev je bila tako dolga, kakršne Postojna še ni videla. V mestu so vihrale črne zastave, gorele svetilke, prodajalnice so bile zaprte in ljudstva ob straneh toliko, da se sme reči, da je bilo vse mesto na nogah…” (Slovenec 1912: 2-3)

VIR: www.anthropos.si/anthropos/2007/3_4/21_pavsic.pdf

 
 

Več prispevkov iz AKTUALNO

 
 

Deli